Sport Turismo je nova oznaka Panamere, ki pomeni predvsem več prostora in uporabnejši prtljažnik. Brez kompromisov pri zmogljivostih

Panamera druge generacije je – v to smo si edini, postal avtomobil, ki je svetlobna leta daleč od na videz okornega prednika. Kljub dejstvu, da je še vedno velik (5,05 metra) in prostoren model, pa je zunanja podoba zdaj precej bliže modelu 911, ki velja za mero športne estetike. Ob vsem tem je Panamera še vedno merilo za hitro športno limuzino.

Toda v vsej tej zgodbi nekaj vendarle manjka. Pri dobrih petih metrih bi si marsikateri razvajeni bodoči lastniki vsaj za svoje hobije zaželeli več uporabnosti, več prostora. Zato so se oblikovalci že od leta 2012 poigravali z idejo o nekakšnem Shooting brake modelu, izpeljanki podaljšanega kupeja torej. Nikar pa kombija, to je pri Porscheju še vedno bogokletna beseda, ki ne gre v njihov športno-prestižni besednjak. Sport Turismo je mnogo bolj visokoleteča oznaka za verzijo, ki so nam jo predstavili pred dnevi, in temu Porscheju še kako pristoji.

Najprej – v resnici je precej bolj skladen, kot na fotografijah, to že moram priznati. In v resnici se zunanje mere niso spremenile, le strešna linija je od C stebrička nazaj bolj položna, peta vrata pa precej bolj strmo odrezana. Zaključek zadnjih vrat je višji, odprtina tako prijaznejša za glave potnikov, notranje višine je za kakih 15 mm več. Tudi dva posamična sedeža je zamenjala klop, ki pa je klop le na videz, saj gre bolj za možnost sedenja 4+1, če sredinski potnik zadaj ni prevelik, ampak …. Glavni trik je v vratih, pravzaprav v globini odprtine. Ta je namreč za 142 mm nižja, tako da se vrata odpirajo (samodejno seveda) globoko v odbijač, nakladalni rob je tako prijazno nizek (62 cm). To pomeni tudi drugačno obliko zadka, s katerega je izginil tisti seksi ‘origami’ zadnji spojler. Ki se je v poenostavljeni obliki preselil na vrh vrat. In se lahko odpira (samodejno) v treh položajih, v skrajnem pa pomaga ustvariti za 50 kg potisne sile! Aha – še to – za 20 litrov je več prtljažnika, za 50 ob podrti zadnji klopi (ta se lahko zlaga v razmerju 40:20:40), ko je potem prostora kar nekaj.

Pri motorjih in pogonu nobene novosti – štirje V6 in V8 motorji z močjo od 243 kW (330 KM) do 404 kW (550 KM), sem pa spada tudi priključni hibrid, ki kombinira V6 motor in električni motor s 100 kW ter sistemsko močjo 340 kW (462 KM) in električnim dosegom 51 km (teoretičnim). Zaenkrat gre vedno za štirikolesni pogon (vstopni model z zadnjim pogonom šele prihaja), zraven je še nov samodejni osemstopenjski (PDK) menjalnik, ki reagira bliskovito hitro in je v vsakem trenutku sposoben ‘prebrati’ voznikove namere. Le tistega prijetnega udarca pri prestavljanju skoraj ni čutiti.

Vse te spremembe so sicer dodale še 50 kilogramov, tako da je najlažji Sport Turismo 4 zdaj že tik pod 1,9 tone, Turbo pa dobri dve toni. In verjamite – nisem še vozil avtomobila, ki bi bil tako okreten, tako brutalen, ko to voznik želi, in ki bi tako elegantno skrival svojo težo skozi zavoj. Sploh Turbo je štirikolesno gnana pošast, ki jo je mogoče suvati in metati iz zavoja v zavoj (no, skoraj), kot bi sedel za volanom Boxsterja. Le v dolgih zavojih, kjer je sicer kot pribit na podlago, je čutiti, kako se vsa teža postopoma naloži na zunanja kolesa. Ah in štartni program – potrebno je prestaviti v program Sport Plus, pritisniti zavoro, pohoditi plin do konca in – baaaam … se dobesedno izstreli proti koncu ravnine, kot bi zadek udarilo velikansko nevidno kladivo. Ne, tistega bankovca na armaturni plošči zagotovo ne bi dosegli …