Tovarniške ekipe krojijo usodo

Matjaž Korošak

Ko se s štartnega podija pred znamenitim kazinojem v Monaku spusti prvi avtomobil na reliju Monte Carlo, je to na nek način znak, da se je športna sezona vendarle pričela – za tiste, ki so vrteli volan na tem izjemnem reliju, morda malo prej kot za večino drugih; relija Dakar ne upoštevam. Vedno sem ga namreč dojemal bolj kot grandiozen zaključek (se spomnite, nekoč so začeli na starega leta dan) kot začetek sezone. Zdaj pa se zdi nekoč izjemen reli res le še senca vsega, kar je nekoč pomenil. In z umikom vseh tovarniških (avtomobilskih) ekip doživlja ta reli podobno usodo kot vztrajnostno prvenstvo. Še enkrat se je pokazalo, da je enkraten in odmeven dogodek sicer res nekaj posebnega (kot na primer Le Mans), vendar je – enkraten. In kot tak le pogojno zanimiv za izjemne vložke tovarniških ekip.

In prisotnost tovarniške ekipe – pa če to želimo ali ne – pomeni, da bo neka serija preživela ali pa odmrla. Ne verjamete? No, poglejte samo prvenstvo turnih avtomobilov WTCC. Serija, ki so jo ponovno oživili leta 2005, je vztrajala samo do leta 2017. Lani je bilo zadnje leto, ko so se vozniki lahko nadejali naslova ‘svetovni prvak’. Zdaj je konec. Povozila jih je cenejša in privlačnejša serija TCR, kjer ni tovarniških ekip, poslej pa bo to le še pokal. Prisotne bogate tovarniške ekipe, ki zagotavljajo denar organizatorjem (in zvezi FIA), pripeljejo zvezdniška imena in omogočijo potrebno promocijo ter nujen luksuz, so ugotovile, da za svoj denar ne dobijo ustreznega medijskega iztržka. Ko pride poročilo do uprave, sledi neizbežno – če številke ne ustrezajo željam in pričakovanjem, je z dirkanjem konec. Tu ni več sentimentalnosti, privrženosti, naklonjenosti … še dolgoročna investicija v imidž zadnje čase redko vžge.

Podobno se je oziroma se bo zgodilo tudi v vztrajnostnih dirkah. Vodstvo prvenstva WEC je s svojim trmastim vztrajanjem pri dragih in zapletenih hibridih (za katere so, roko na srce, navijali prav proizvajalci) povzročilo strmo spiralno krivuljo stroškov, ki so dosegali F1. Toda – razen 24 ur Le Mansa ni prav veliko dirk, ki bi pritegnile približno toliko medijske pozornosti, da bi lahko upravičili nekaj desetmilijonske stroške. Po Audiju se je umaknil Porsche, pri Peugeotu so uvideli, da v teh pravilih ne morejo dohiteti nikogar. In ostala je (v najvišjem razredu LMP1) le še Toyota. Do prve osvojene lovorike v Le Mansu, potem bodo gotovo odnehali (doslej je Le Mans osvojil le en japonski proizvajalec – Mazda). Da gre zgolj za igro številk, ki mora na koncu dati pravi izkupiček, pa potrjujejo tovarniške ekipe v neprimerno cenejših razredih GT.

Primeri gredo še naprej – popularnost omenjenega Dakarja je začela padati od ukinitve imena Pariz–Dakar in selitve iz magične Afrike. S spremembo terena so začele v ospredje prihajati tudi prednosti drugih pogonskih konceptov, temu so sledile stalne in preveč domišljene spremembe pravil (štirikolesni vs dvokolesni pogon, bagiji in prototipi …) in tako so proizvajalci počasi ugotovili, da preprosto ne gre več – preveč denarja za premalo stalne medijske prisotnosti, preveč denarja za preveč tvegano (in nevarno) investicijo, kar sodelovanje na Dakarju nedvomno in še vedno je. Posamezni reli raidi, ki potekajo daleč (predaleč) od civilizacije, pa ne zanimajo nikogar (razen morda kakšnega arabskega naftnega mogotca). Rezultat – letos se je poslovila edina tovarniška ekipa, ki je bila temu raidu zvesta nekaj časa, ekipa Peugeota.

Zelo zanimiv je tudi primer nemškega DTM-a, kjer so ostali (no, bodo) brez dolgoletnega podpornika Mercedesa, v pomanjkanju interesa v Evropi pa se šef DTM-a Gerhard Berger trudi poenotiti japonsko prvenstvo GT in DTM, da bi slednji z vstopom katerega od velikih japonskih proizvajalcev vendarle preživel. Celo tako, da so se pripravljeni odpovedati kultnim motorjem V8. Morda pa pravila priredijo za dirkalnike GTE – in proizvajalce. Mrzlično iščejo rešitev, ki bi v DTM pripeljala – proizvajalce. Ali pa jih povsem iztisnila.

Morda je res, kar je nekoč rekel in večkrat ponovil Bernie Ecclestone, da bi prvenstvo (kakršno koli že) moralo temeljiti na zasebnih ekipah, ne pa na tovarniških, ki pridejo in gredo, ko se jim zljubi (in ko nimajo več vpliva na urejanje prvenstva), toda dejstvo pač je in ostaja. Brez bogatih in dobro organiziranih tovarniških ekip, z vsem, kar pripeljejo zraven, dolgoročno ne more preživeti nobeno svetovno prvenstvo z visokimi zahtevami FIA (vsaj ne več). Mislim, da bi se prekleto slabo godilo tudi F1, ko bi se na primer Mercedes in Ferrari naenkrat odločila, da imata dovolj (no, pri Ferrariju to dejstvo itak izkoriščajo že nekaj časa za občasna izsiljevanja). Rešitev, ki jo mora iskati tudi ali predvsem FIA, je seveda v uravnoteženi stalnosti pravil, ki pritegnejo proizvajalce ter njihov promocijski in tehnični pogon. Druga rešitev, ki je lahko ravno tako dobra, pa je cenovno tako spretno zasnovano prvenstvo, da tovarniške ekipe raje izdelujejo in prodajajo dirkalnike, kot da bi same sodelovale. Slednja je dolgoročno gotovo boljša, zagotovo pa niti približno tako popularna in privlačna.

“Brez bogatih in dobro organiziranih tovarniških ekip, z vsem, kar pripeljejo zraven, dolgoročno ne more preživeti nobeno svetovno prvenstvo z visokimi zahtevami FIA.”