Toyota Tacoma TRD Pro

V Los Angelesu sem preizkušal nekaj resnično drugačnega

foto Aston Parrot

Chuck Yeager (prvi človek, ki je z letalom prebil zvočni zid) je nekoč dejal, da je vsak pristanek, po katerem lahko odkorakaš sam, dober. In če lahko z istim letalom naslednji dan spet poletiš, potem je to izjemen pristanek.

Kakšen X5 bi najbrž že sprožil vse varnostne blazine in samodejno poklical na pomoč

Moj pristanek, kjer sem dobri dve toni nič kaj nežno pognal čez neko grbino in pri pristanku z zaščito motorja treščil ob tla, zagotovo ni bil prav nič izjemen. A glede na to, da sem lahko sam odkorakal od avta in ga naslednjih štirinajst dni brez težav vozil po cestah Kalifornije, vsaj tehnično izpolnjujem Yeagrove kriterije. Bolj podroben pogled na aluminijasto zaščitno ploščo motorja je sicer razkril nekajcentimetrsko ‘bojno’ rano, a drugih znakov pretiranega nasilja ali zlorabe ni bilo opaziti. Kakšen X5 bi najbrž že sprožil vse varnostne blazine in samodejno poklical na pomoč.

Moram priznati, da sem se testa s Toyoto že kar veselil, še posebej, da bom lahko preizkusil izjemen hod prednjega vzmetenja. Drži tudi, da me je že pogled nanjo povsem prevzel. Prednji del deluje, kot bi bila Tacoma na steroidih. Masiven odbijač, ki prednjemu delu daje videz gobca morskega psa, širši blatniki, obarvana v sivino bojne ladje, na pokrovu motorja črna odprtina za hranjenje turbine in črna maska motorja. Nikakor ne morem mimo 16-palčnih koles, obutih v pnevmatike za teren, in zatemnjenih zadnjih stekel. Skratka, avto se mi je vtisnil v spomin. Kako tudi ne, saj gre za predelavo TDR, kar pomeni Toyota Racing Development. Zagotovo bi na naših cestah zbujala precej pozornosti in nekateri bi celo trdili, da je vse skupaj mogoče nekoliko preveč vulgarno. Ampak tukaj, na izjemno širokih cestah, kjer je moč videti še bistveno večje zadeve na kolesih, sploh ne pride do izraza. Če me je zunanjost povsem prevzela, pa v notranjosti ni bilo nikakršnih presenečenj. Znana trda črna plastika, pregledna instrumentna plošča, ergonomska logičnost vseh stikal in tisti občutek, da te bo Tacoma zagotovo preživela. No ja, TDR Pro pomeni tudi nekoliko drugače oblikovane in preoblečene sedeže.

Tudi pod pokrovom motorja ni nič visokorazvitega ali izrazito naprednega. Tam namreč kraljuje 3,5-litrski atmosferski V6, ki zmore 213 kilovatov (290 KM) pri 6.000 vrtljajih in 360 njutonmetrih navora, ki pa so na voljo od 4.600 vrtljajev. Lahko si predstavljate, da sem kar pošteno garal za kolikor toliko spodobno brzenje z dobrima dvema tonama težkim pick-upom, ki se lahko pohvali z aerodinamičnimi lastnostmi garaže, iz katere je ravnokar pripeljal.

Atmosferski V6 je daleč od prefinjenosti, ki sem je nekako navajen od bolj naprednih motorjev v tem času, in šeststopenjski samodejni (na voljo je tudi ročni) menjalnik opravlja svojo nalogo tako, kot je bilo to v modi kakšno desetletje nazaj. Podprt z najnovejšo elektroniko prestavlja v višjo prestavo ob prvem možnem trenutku in ne dopušča, da bi se vsaj delno približal 4.600 vrtljajem, kjer je na voljo največji navor. Ob pritisku na prvi pogled nič kaj nevarno delujoče stikalo ‘ECT’ – Electronically Controlled Transmission, a se zadeve nekoliko spremenijo, vsaj po zvokovni plati, saj zvok izpušnega sistema zaradi višjih vrtljajev takoj zazveni bolj moško.

Vozne lastnosti na suhi asfaltni podlagi so – kako naj se sedaj izrazim – v najboljšem primeru smešne. Nobenih, ampak res nobenih povratnih informacij na volanskem obroču o tem, kaj počne prednja os, in pnevmatike z oznako ‘All Terrain’ asfaltno podlago definitivno izključujejo. Medtem ko sem skoraj neprestano prestavljal iz druge v tretjo in obratno, da bi pridobil kar najboljši občutek za fiziko vožnje takega objekta, sem imel možnost opazovati okolico. Dobro, priznam, da večji del v vzvratnem ogledalu, saj sem bil neprestano na preži za hitrejšimi vozili. Da me ne bi dohitel kak Yaris …

A glavni namen TDR-ja je, da briljira na brezpotjih, in tukaj še kako prav pride vsa omenjena rustikalnost in preprostost iz neke napol preživete dobe razvoja avtomobilske industrije. Zadnje vzmetenje je sestavljeno iz listnatih vzmeti, ampak tako kot pri prednjem vzmetenju so tja nameščeni blažilniki s 6,3-centimetrskim obvodnim ventilom. To pomeni, da je potrebne kar nekaj sile, da se letvena konstrukcija okvirja, ki je od tal oddaljena 24 centimetrov, le-teh tudi dotakne.

TDR je v osnovi zadaj gnani model, a se to lahko s pritiskom na tipko AWD spremeni v štirikolesni pogon za zahtevnejše naloge s terenskim prenosom moči ob pomoči delne zapore diferenciala. Nadzor stabilnosti vozila je moč izključiti, a se samodejno spet vključi ob določeni hitrosti.

Ko se terenske pnevmatike vse bolje in bolje spopadajo s kamenjem in peskom, se postopoma izboljša tudi občutek za volanom o tem, kaj pravzaprav prednja os sploh počne. Motor in menjalnik, ki na asfaltni podlagi delujeta zelo lenobno, se tukaj povsem razživita in tudi desna noga postane zelo dejavna. Kar naenkrat je na voljo dovolj moči za vzpenjanje po kamnitih pobočjih, drvenje po pesku in brezpotjih.

Tacoma TRD zagotovo ne pooseblja tradicionalnih avtomobilov v naši reviji, a vsekakor nudi več užitka v vožnji (seveda po terenu) kot marsikateri drug avtomobil. Ne moreš si pomagati, da ti ne bi tale ozko usmerjena Toyota počasi, a vztrajno zlezla v srce; in tako začne navduševati na terenu enako kot recimo Golf Clubsport S na regionalki.

Anthony Ingram

Toyota Tacoma TRD Pro
TEHNIČNI PODATKI
Motor V6, 3.456 ccm
Moč 213 kW (290 KM) pri 6.000 vrt./min
Navor 360 Nm pri 4.600 vrt./min
0–100 8 s
Hitrost 180 km/h
Teža 2.007 kg (104 kW/142 KM na tono)
Cena (ZDA) 40.760 USD
Videti je zmogljiv in neukrotljiv ter ponuja obilo zabave na terenu
Zmeraj da vedeti, da vozite pick-upa
3
EVO OCENA