Griffith je prvi izdelek pod taktirko novih lastnikov s pomočjo Coswortha in Gordona Murraya

Precej več kot desetletje je od tega, kar so pri TVR-u izdelali zadnji serijski model Sagaris, leto zatem (2006) pa še dirkaškega Typhoona. Nad britanskim posebnežem je kmalu za tem naposled obupal še mladi ruski poslovnež Nikolay Smolensky, kateremu kljub trudu (in nekaj dvomlljivih poslovnih ptezah – kot je recimo partnerstvo z nemškim Gulwingom) ni uspelo ponovno oživiti proizvodnje. Leta 2013 je ostanke podjetja prodal skupini britanskih poslovnežev pod vidstvom Lesa Edgarja, ki so najprej poskrbeli za lastnike klasičnih TVR-ov, leta 2015 pa je oznanili sodelovanje z legendarnim oblikovalcem Gordonom Murrayem in podjetjem Cosworth, ki ga tudi ni potrebno posebej predstavljati. Stal bo blizu 90,000 britanskih funtov, prvi lastniki (Edgar se hvali, da je več kot 400 kupcev že vplačalo avtomobil) pa jih bodo lahko zapeljali v začetku leta 2019.

Rezultat je torej Griffith (prvi model s takšnim imenom so izdelali že davnega leta 1966), ki nadaljuje tam, kjer so končali Sagaris, Tuscan ali pa na primer Tamora. Z dvema sedežema, motorjem spredaj, pogonom zadaj, nekaj aerodinamike ter oblikovnimi elementi iz TVR-ove 70-letne preteklosti, kljub temu pa se spretno izogiba oznaki “retro”. S 4.314 mm dolžine in 1.850 mm širine se lahko primerja z velikostjo Lotusa Evore.

Motor je priskrbel Ford, nato pa so se z njim poigrali še pri Cosworthu. Petlitrski V8 zmore tako okoli 370 kW (500 KM), ampak natančna številke še niso izdali in deluje v kombinaciji s 6-stopenjskim ročnim menjalnikom, ki je tudi edina opcija. Griffith se z njim do 100 km/h požene v manj kot štirih sekundah. Tehta 1.250 kilogramov s popolno razporeditvijo (50-50), kar pomeni, da so dosegli prvotni cilj 400 konjev na tono. Tudi s pomočjo delov šasije in celotne karoserije iz kompozitnih materialov, ki naj bi bil zaradi posebne tehnike izdelave (Gordonov patentiran sistem iStream) cenejši od znanih procesov.

Notranjost je enostavna, predana športnosti