Trendovska zunanjost in zadržan ter varčen turbodizel? Kombinacija, ki je po okusu umirjenih, a trendovskih voznikov
fotografije Jure Kralj
Minilo je več kot leto dni, odkar sem nazadnje sedel za volanom T-Roca, takrat z 1,5-litrskim bencinskim motorjem. Priznam, spomin nanj je kar nekoliko zbledel, nekako v podzavesti je ostalo le vprašanje, ali se mu ne bi morda bolje podal turbodizel?
No, ko sem že skoraj pozabil nanj, sem v roke prejel ključ vstopne različice dizla, ki je seveda dober znanec v koncernski ponudbi Volkswagna. Tokrat je karoserija odeta v belo barvo z izjemo strehe, ki je črna. Kombinacija povsem po mojem okusu, pa tudi sicer je T-Roc, ne le po mojem mnenju, oblikovno eden najbolj privlačnih športnih terencev ali križancev v kompaktnem segmentu. S tisto pravšnjo mero ostro zapognjene pločevine in robustnosti, da ni videti kot kak pomehkužen kompaktnež, ki so ga za silo postavili na privzdignjeno podvozje.
Notranjost je ob prvem stiku urejena in tokrat z običajnimi merilniki instrumentne plošče, ki se zdijo kar nekako zastareli. Pa ne zaradi pohoda digitalizacije, ki je mimogrede za doplačilo na voljo tudi v tem primeru, temveč zavoljo zasnove s tistim enobarvnim zaslonom potovalnega računalnika na sredini. Pa sem sam še vedno zagovornik vsaj delno analognih merilnikov, vendar bi v tem primeru vseeno raje segel po digitalni instrumentni plošči za sprejemljivih 464 evrov, ki se ob tem bolje poda sodobnemu infozabavnemu sistemu. Sicer pa nad ergonomijo in enostavnim rokovanjem ni mogoče nergati, pravzaprav niti upravljanje z multimedijo ne zahteva privajanja. Le nekaj zmoti, kar je nekako izginilo iz spomina izpred leta dni. Kamor seže oko, ali še bolje prsti, je mogoče otipati trdo plastiko. Edini oblazinjeni deli so sredinski naslon in opora komolcev na vratih. To je to! Ne morem si kaj, vendar to znamki iz Wolfsburga ne pritiče. Že zaradi cenovne politike, saj velja takšen T-Roc s paketom opreme Style že več kot 23 tisočakov.
Hm, bo moral testni primerek med vožnjo pokazati veliko talentov, da bo vsaj delno upravičil ceno. No, sedež in položaj sedenja za volanom zagotovo prispevata delež k pozitivni oceni. Enako je mogoče reči tudi za podvozje, ki je višji zasnovi primerno vzmeteno nekoliko čvrsteje, a deluje kompaktno in nikoli zmedeno. 18-palčna kolesa resda ne pripomorejo k udobju, vendar je vožnja zato lahkotna, celota pa deluje okretno. V počasnejših ovinkih prednja os pokaže željo po podkrmarjenju, toda bolj v smislu varnosti kot neuravnoteženosti. Bolj se zaplete v daljših in hitrejših ovinkih, ko se karoserija nasloni na zunanji kolesi in podvozje dopusti več prečnega nagibanja. V teh primerih si venomer zaželim komunikativen volanski mehanizem, kar pa ta električno podprt zagotovo ni. Je natančen, le zelo skop z informacijami o dogajanju izpod koles. Pričakujem preveč? Morda. Pa saj gre za majhnega SUV-ja, ki ga povrh vsega žene še varčni turbodizel.
V takšni kombinaciji želi biti T-Roc predvsem avtomobil za premagovanje dolgih kilometrov, kar je sicer v domeni klasičnih limuzin. Že zato, ker je vetrni piš v kabini T-Roca jasno prisoten, pa tudi poraba je zaradi večjega zračnega upora manj ugodna. Pravzaprav tale T-Roc s povprečjem 6,7 litra dizla ne sodi med poudarjeno varčne modele. Še posebej ne s tem 1,6-litrskim turbodizlom, ki se je v preteklosti v drugih hišnih modelih že izkazal za gospodarnega. To je bila njegova največja prednost, saj ne sodi med tiste, ki jih razganja od prožnosti in navora, da bi lahko navdušil bolj zahtevne voznike. In zanimivo, k takšni celoti se poda tudi nekoliko okorno in počasnejše pretikanje skozi šest prestav ročnega menjalnika, ki ima zobniška razmerja izračunana tako, da je venomer na voljo ugodno območje navora.
Takšen T-Roc bo še najbolj po okusu zadržanih voznikov, ki vseeno stavijo na modno zunanjost ter pregovorno lažje sedanje in izstopanje iz avtomobila. Sam si ga sicer bolje predstavljam v mestnem vrvežu in tokrat, navkljub SUV-jevski zasnovi, z bencinskim motorjem.
Peter Zorenč