Vrh prestavne ročice v Hondi Type R

“Ne uporabljaj prestavne ročice kot naslonjalo za roko, ker boš tako uničil vilice,” sem slišal tu in tam. Ta nasvet je vedno zvenel nekoliko nadležno. Pa čeprav je zelo moder. Prvič zato, ker nikdar ne bom izgledal tako kul kot kakšna filmska zvezda, in drugič zato, ker je res. Dejansko prihaja do sicer rahlega trenja, ker vilica v menjalniku ob tem početju pritiska na sinhrono ploščo, zaradi česar se ta hitreje obrablja. Zdi pa se, da vozniki te Honde drugače ne znajo. Preprosto spada zraven. In kako tudi ne, saj ta prelep romboidni kos iz titana prav vabi k temu početju. In če tako pomislim, boljše ‘komande’ za premetavanje petih prestav in rjovenje 1,8-litrskega VTEC-a si Japonci ne bi mogli izmisliti. Kot svetilnik v morju črne plastike titanov romboid prav prosi, da ga neprestano zlorabljaš v enaki meri kot motor.

Tudi mehanizem, ki ga ročica premika, je izjemen po vseh standardih, in to je najmanj, kar lahko rečem. Kratki, natančni hodi v kombinaciji z odlično postavljenimi stopalkami za plin in zavoro ne puščajo več odprtih želja. Titanov romboid je v dlani čutiti precej čokato in na začetku potrebuje malenkost več potisne sile, nato pa se zdi, da prestavlja kar sam. Lahko bi celo rekel, da je prestavna ročica tukaj kot nek organsko-mehanski vmesni člen med avtomobilom in voznikom.

Običajno so prav podrobnosti tiste, po katerih si zapomnimo določene stvari – ali zaradi katerih gojimo do določenih stvari posebna čustva. In Honda je že večkrat dokazala, da to zelo dobro razume. Eksotične prestavne ročice so že od nekdaj dajale poseben pomen, ali bolje rečeno, so bile neke vrste statusni simbol nekaterih proizvajalcev. Če samo pomislim na Ferrarijevo zasnovo H-menjalnika, kjer si lahko opazoval, kako se prestavna ročica sprehaja po svojih začrtanih poteh skozi odprto kuliso. Ali pa ta vrhunski izdelek s titanovim zaključkom, ki prihaja iz Suzuke.

Prvič je bila takšna prestavna ročica vgrajena v Hondinega NSX-a, da bi z njo počastili takratni bolid McLaren Honda, ki je tako Prosta kot tudi Senno popeljal do slave v najhitrejšem cirkusu na svetu. Titan kot material je bil zelo priljubljen v motošportu predvsem zaradi tega, ker ga določa slaba toplotna prevodnost in nizka teža tudi v primerjavi z aluminijem. Te lastnosti zame in za vas seveda ne igrajo bistvene vloge, vsekakor pa dajejo temu prednje gnanemu kupeju neko dodano vrednost.

Čeprav je časovno obdobje, ko so pri Hondi vgrajevali takšne prestavne ročice, šlo v zgodovino kot doba izjemno zmogljivih modelov tega proizvajalca. Ampak ta Integra kljub temu izstopa, saj jo ob tej ročici določajo tudi lažji vztrajnik, lažji izpušni sistem, tanjša stekla, neposredno pričvrščena menjalnik (brez kakšnih blažilnih puš) in kardan, platišča iz lahke zlitine, rdeče polje pri izjemnih 9.000 vrtljajih … skratka, vse skupaj se bere skoraj kot podatki kakšnega turnega dirkalnika.

Kljub temu da obdobje titanovega zaključka prestavne ročice nekako sovpada s predstavitvijo legendarnega S2000 in Hondino filozofijo o uporabi aluminija, je ta še zmeraj nekaj posebnega. Če morda razmišljate o nakupu te Honde, se prej le prepričajte, da ima še vedno vgrajeno to ročico, saj se kaj hitro lahko zgodi, da ta skrivnostno izgine v pristanišču v Jokohami.