Najboljši v razredu?

VW Polo 1,0 TSI Comfortline

Konkurenci ni lahko – novi Polo je po mnogočem avtomobil, ki brez težav meri na vrh. In ne – nikar se takoj ne zmrdujte nad motorjem

fotografije Jure Kralj

Tole je novi Polo. V šesti generaciji je naredil verjetno najbolj očiten preskok naprej, kar obstaja tale Volkswagnov malček. In zdaj takoj – sploh ni več malček, saj je zrasel v vse dimenzije. Preden vam vržem nekaj nujnih številk, samo tole – večji je od Golfa četrte generacije in po notranjosti menda presega celo peto generacijo. Tako, zdaj je jasno, da je malček samo zato, ker se to bolj ljubko sliši. Z več kot štirimi metri (405, če sem natančen) in novo prilagodljivo platformo MQB, na kateri je nastajal, je tole avtomobil, ki bo mirno sprejel celo družino. Če ni preštevilčna in prezahtevna.

Šesta generacija je zrasla v vse smeri, kar je videti, predvsem pa čutiti v notranjosti.

Prostornost je v vsakem primeru pisana z veliko črko. In to ne le zato, ker je predvsem na voznikovem (in sovoznikovem) prostoru bivanje prijetno zavoljo dodatnih centimetrov v širino, pač pa tudi zaradi tega, ker je oblikovno dovolj zanimiv, ker je tehnološko dovršene opreme, kolikor vam srce (in denarnica) poželi, pa tudi zato, ker ergonomija ustreza tudi višjeraslim. In to brez posebnih težav in nadlog. Sedež je eden udobnejših v razredu, ne bistveno dimenzijsko skromnejši od Golfovega, obenem pa z zelo korektnim bočnim oprijemom. Večfunkcijski volan, ki lepo sede v roke, pa je pravzaprav identičen Golfovemu. Svojstven pridih premijskosti daje (sicer doplačilni) radijski sistem Composition pod enotnim steklenim pokrovom, ki je, tako kot zgornji del osrednje konzole, prvič v zgodovini nekoliko zasuknjen k vozniku. Na vratih je sicer nekaj več črne in dolgočasne plastike, toda naslonski del je vendarle podložen s tkanino, da se komolec ne sreča z neprijetno plastičnim občutkom. Vseskozi sem imel občutek, da Polo koketira s premijskim razredom – morda v svojem razredu celo bolj uspešno kot njegovi večji bratje.

Osrednja konzola je obrnjena k vozniku, velik osrednji ekran multimedije je prekrit s steklom, instrumentna plošča je analogna – toda izberete lahko tudi povsem digitalizirano.

Udobno bivalno okolje samo še poudari tudi podvozje novega Pola, ki je nastavljeno tako, da brez težav in precej učinkovito požira in blaži večino tipov grbin in neravnin, tudi uničen asfalt v mestu. V opremi Comfortline so platišča sicer 15-palčna in pnevmatike nekaj bolj nizkoprofilne (185/65), toda boki so ravno še dovolj visoki, da pomagajo podvozju omiliti tiste najkrajše in najbolj neprijetne sunke izpod podvozja. Ne glede na raven udobja so inženirji vseeno iskali kompromis med vozno dinamiko in uglajenostjo, vendar se zdi, da je slednje prevladalo. Ampak moram že reči, da navkljub dobrodušnemu podvozju tudi med zavoji voznika ne razočara – po drugi strani pa tudi ne vznemiri. Nagibanja je kar nekaj, oprijema vedno dovolj, prednja prema v glavnem dolgo sledi željam. Gre pač za poudarjeno vozno enostaven in lahkoten avtomobil, ki v vsaki situaciji vozniku prijazno dopoveduje, da je nezahteven, predvidljiv in s tem tudi zanesljiv. Morda bi volanskemu mehanizmu sam dodal nekaj neposrednosti in stabilizatorjema vsaj za odtenek več čvrstosti, toda …

Toda v kombinaciji s tem krotkim, a presenetljivo odločnim pogonskim strojem je pravzaprav vse v kar dobrem sozvočju. Ne bom skrival, da me trivaljniki nikoli niso povsem prepričali, toda litrski primerek v tem modelu je čisto spodoben motor(ček). Brez (no, skoraj) izrazitega trivaljniškega hropenja in vibracij, predvsem pa z izrazito prožnostjo, značilno za dolgohodne (in prisilno polnjene motorje). Tako da niti petstopenjski menjalnik ne moti – razen na dolgih avtocestnih ravninah, kjer bi bila (s šesto) poraba in raven hrupa že nižja (vsaj pri višjih hitrostih). Ker sem tistih nekaj dni prevozil precej avtocestnih kilometrov, si upam trditi, da bi močnejša različica TSI-ja pomenila manj naprezanja, predvsem pri pospeševanjih v višjih prestavah, in več suverenosti. Zato je morda še bolj smiseln nakup, sploh glede na dejstvo, da je razlike le za tisočaka. Sicer pa je tudi menjalnik predvsem udoben primerek – z lahkotnimi in natančnimi, čeravno dolgimi hodi ročice. Ko že omenjam porabo – kakšnih šest litrov (povprečja) je realno z umirjeno nogo, bolj zahtevni morajo računati na nekaj decilitrov več. In zdaj je že jasno, zakaj se dizlom (v tem razredu) res ne piše dobro …

“Ne glede na raven udobja so inženirji vseeno iskali kompromis med vozno dinamiko in uglajenostjo.”

Verjetno se ne bom preveč zmotil, če rečem, da gre za najboljšega Pola v zgodovini, hkrati pa tudi za enega najboljših avtomobilov v tem razredu. Posebej še, če vam dobro umerjeno in homogeno podvozje kaj pomeni. Za dobro počutje je seveda ključnega pomena. O vznemirljivosti pa … No, o tem poglavju Pola pa ste lahko že brali. Oznaka GTI še vedno nekaj pomeni!

Matjaž Korošak

VW Polo 1,0 TSI Comfortline
TEHNIČNI PODATKI
Motor vrstni trivaljnik, 999 ccm, turbo CO2 110 g/km Moč 70 kW (95 KM) pri vrt./min Navor 160 Nm od 1.800 do 3.800 vrt./min Zmogljivosti 11,9 s (0–100 km/h), 183 km/h Teža 1260 kg (55 kW/tono) Osnovna cena 14.187 EUR
Prostorna, urejena oprema
High-tech oprema
Udobno podvozje
Petstopenjski menjalnik
Nadušnost pri višjih hitrostih
4
EVO OCENA