Zgodba o legendi

Upokojeni odvetnik Nigel Montgomery se je lotil zanimivega obnovitvenega projekta. Restavrira tanke iz Churchillovih časov – in jih potem uporablja kot šolske pripomočke.

Ko ste bili pri desetih letih starosti v osnovni šoli, med učnimi pripomočki najbrž niste imeli delujočega tanka iz druge vojne. Toda zamislite si, da se v rani mladosti iz oči v oči srečate z nečim, kar nosi pečat Winstona Churchilla, s pošastjo, v kateri rohni 21-litrski motor in se zraven sliši žvenket tankovskih gosenic.

In ravno o Churchillovem duhu je premišljeval upokojeni odvetnik Nigel Montgomery, ki ima še vedno v spominu, da je kot otrok v poznih šestdesetih prejšnjega stoletja očetu pomagal pri restavriranju starodobnega Bentleyja, ki je, mimogrede, še vedno v družini. Navdušenje nad tehniko in britansko iznajdljivostjo je Montgomeryja spremljalo vse življenje in želi si, da bi bile mlade generacije enako navdušene nad starodobno tehniko.

Tank, ki ga je restavriral Nigel, je bil z oznako MkIV imenovan tudi Churchill, izdelali so ga leta 1941 in ga uporabljali vse do leta 1960. Tako dolgo obdobje je lahko prestal zato, ker so ga spremenili v mobilni nosilec za pontonske mostove Twin ARK (Armoured Ramp Carrier), tako da so bojni tanki iz 50. in 60. let Centurion in Chieftain lahko prehajali preko širokih vrzeli na terenu. Nigela sta Churchillova vsestranskost in prilagodljivost tako prevzela, da se je odločil najti in ohraniti kar največ primerkov teh legendarnih tankov.

“Churchill je bil zame Spitfire zemeljskega bojevanja, ker se je znašel v vseh vojnih situacijah od Dieppa do Severne Afrike in Italije,” razlaga Nigel. “Ta tank tukaj je bil izdelan leta 1941 – letnica je odtisnjena na vratih na trupu – in je bil eden zadnjih, ki so ga vzeli iz uporabe, kar pomeni, da je bil pomemben za restavriranje.”

V tanku je preglednost iz vozila zelo omejena. Zato Nigelu med vožnjo pomaga kar njegova hči!

Mogoče niti ni presenetljivo, da je Nigelov oče služil na tankih in da je se je Nigel sam kot mladi poročnik pobližje spoznal s tanki Chieftain, ko je bil kot pripadnik pete kraljeve divizije napoten v Berlin. Toda, kot pravi sam, niti ne ve dobro, od kod to njegovo dolgoletno navdušenje nad tanki.

“Prvi tank Chieftain sem kupil pred približno dvajsetimi leti, stal je 12.000 funtov. Kupiti tank je razmeroma enostavno, precej težje pa ga je spraviti v pogon. Potem sem se odločil, da grem še globlje v zgodovino, vse do časov druge svetovne vojne, toda nikjer nisem našel delujočega Churchilla, in to se mi je glede na njegovo pomembnost zdelo sramotno.”

Kot vselej v britanski vojaški zgodovini je bil tudi Churchill izdelan na hitro, v zadnji minuti, povod za njegov nastanek pa je bila nemška invazija na Francijo maja 1940. Na hitro ustanovljeni tankovski odbor je imel tri dni časa, da je spravil skupaj specifikacije za novi tank, in kazalo je, da je gonilna sila prav novoizvoljeni premier Winston Churchill, ki je 10. maja nadomestil Nevilla Chamberlaina.

Projekt se je začel z nekaj izdelanimi prototipi tankovskega trupa in potem so delo nadaljevali pri Vauxhall Motorsu v Lutonu. Njihovi inženirji, željni novih izzivov, so v zgolj treh mesecih zasnovali in izdelali povsem novi bencinski motor. Nenavadno je bilo, da so se odločili za zasnovo z ležečimi valji (bokser), vendar je to omogočalo, da je bil profil tanka nižji, zaradi česar ga je sovražnik težje opazil, kot bi opazil tank z radialnim motorjem, ki je bil videti kot hiša.

Vauxhallov dvanajstvaljnik z nasproti ležečimi si valji je pri vožnji oddajal prijeten in presenetljivo harmoničen hrup. Le kdo bi pogrešal Ferrarijev bokser?

Prvega Churchilla so začeli uporabljati poleti 1941 in presenetljivo je bilo veliko poporodnih težav, toliko, da so se pri Vauxhallu opravičili na nenavaden način – v knjižici z navodili za uporabo – z navedbo, da niso imeli časa, da bi odpravili vse pomanjkljivosti. Toda izboljšave so kljub temu izvedli hitro, nenazadnje tudi pri oborožitvi. Zgodnji primerki so bili opremljeni s šibkim dvocevnim glavnim topom kalibra 40 mm (MkIV že 57 mm) in do konca vojne je bil tank še celovito izpopolnjen.

Med tanki modelov MK III, IV in VII sta v voznem stanju le še dva, in to na vsem svetu. Ta, ki je na fotografijah, je Mk IV, toda izdelan je bil leta 1941 in je svoje tankovsko življenje začel kot MK I, pozneje pa so ga nadgradili za potrebe zaostrovanja vojnega konflikta. To za restavratorja predstavlja določeno težavo, saj tank nima popolnoma znane zgodovine in je zato težko izbrati njegovo pravo obdobje.

“Na žalost nimamo informacij, kje in s katerimi enotami je tank sodeloval v vojni, saj so se vsi podatki izgubili,” pravi Nigel. Tank je bil registriran kot T31579 in restavrator je brez uspeha iskal njegove fotografije, pravzaprav bi bil vesel, če bi mu lahko kdo pomagal s podatki. Tega Churchilla je pridobil tankovski muzej v Dorsetu, kjer je bilo nekdanje poveljstvo britanskih tankovskih korpusov. Nigel je prepričan, da ga je rešil v zadnjem trenutku, saj je lahko pobral še nekaj rezervnih delov, preden bi za vedno izginili. “Če bi kaj podobnega poskusil zdaj, to ne bi bilo mogoče. Skoraj vsi rezervni deli so šli v kup starega železa, ko so tanke prenehali uporabljati,” pravi. “Na odpadu v Portsmouthu, kjer so vse vrste vojaških vozil, sem uspel najti dva nerabljena sestavljena menjalnika, katerih remont je opravila vojska, tik preden so jih odpeljali na odpad. Na drugem odpadu sem našel prav tako dva motorja. Težava pri Churchillu je, da ima velik motor, katerega ležišča izpuha segajo preko valjev, in ko izpušni kolektor prerjavi, voda kaplja skozi odprte sesalne ventile v valje. Motorni blok je potem treba ločiti od glave z razširjanjem in ju spraviti narazen z velikimi pnevmatskimi kleščami.

“K sreči so v vrtinah valjev obloge, ki smo jih lahko našli v prosti prodaji in se dobro prilegajo, tako da imamo zdaj skupaj pet motorjev, od teh sta dva v rezervi,” razlaga Nigel. “Za bojno vozilo, ki je bilo razvito v tako kratkem času, je Churchill zelo sodoben tank. Krmiljenje je razmeroma lahkotno in volanski mehanizem ima hidravlično podporo, ki mu jo zagotavlja stisnjen zrak iz kompresorja na menjalniku. Toda to pomeni, da je sistem tudi zelo kompleksen, enkrat je na primer prišlo do pomanjkanja zraka, katerega tok je bil speljan do majhne vzmeti, ta pa zaradi korozije ni zaprla ventila in krmiljenje je bilo skoraj nemogoče.

Tank Churchill
Nigel z enim od treh tankov iz zbirke The Churchill Trust’s collection. Ta MkIII, ki ga še restavrirajo, in MkIV na slikah na drugih straneh sta edina takšna delujoča tanka na svetu.

Kljub težavam z nekaterimi sestavnimi deli Nigel ponosno pove, da je bil T31579 restavriran v glavnem z originalnimi deli. Vodila gosenic in ostali občutljivi deli – občutljivi je tukaj relativen pojem – so bili v celoti obnovljeni, medtem ko so bili jekleni paneli in zavarjeni deli ohranjeni dokaj dobro. “Zanimivo, da se je na zunanji strani jekla pokazala tanka plast patinaste rje, ki se je stabilizirala, toda z notranje strani je zgodba drugačna. Korozija se je zažrla precej globlje,” pravi Nigel.

Številne manjše sestavne dele je našel šele z dolgotrajnim in marljivim iskanjem, nekaj tudi preko eBaya. “Vedel sem, da so serijo Churchillovih motorjev prodali nekomu, ki se je ukvarjal s traktorskimi dirkami, vendar sem taval v popolni temi, motorji so bili menda v nekem skednju, nisem pa vedel, kje.”

Med pomembnimi unikatnimi deli tega Churchilla so gosenice, ki niso jeklene, ampak izdelane iz manganove zlitine. “Gosenice so morali spremeniti po izkušnji v Dieppu, kjer je bilo veliko kamnov, ki so se zataknili med posamezne členke gosenic, in te so se strgale.”

Med pogovorom o gosenicah Nigela vprašam, kako s tanki pride do šolarjev; jih pripelje na šolsko dvorišče ali učence pripelje do tankov. “Vsekakor učenci pridejo sem, tanki niso registrirani in v šolah bi bili najbrž nemalo vznemirjeni zaradi škode, ki bi jo tank povzročil, če bi jim ga pripeljal do šolskih vrat. Prav zato moramo biti previdni, ko Churchilla pripeljemo na ogled pred nekdanji dom Sira Winstona v Chartwellu.”

“Treba je upoštevati tudi, da je glavni top na tem MkIV še vedno aktiven, torej bi teoretično lahko prišlo do sprožitve, čeprav bi glede na njegova leta in velik pritisk, ki se ustvarja ob tem, moral biti zelo pogumen, da bi pritisnil na sprožilec. No, poleg tega predpisi za transport zahtevajo, da je treba oborožitveni mehanizem prevažati ločeno. Lahko bi streljali s slepimi naboji, vendar je polnjenje počasno in zvok projektila, ki zapušča cev, je povsem drugačen kot pri pravih nabojih.”

Restavriranje tanka torej prinaša cel niz posebnih problemov in največji je Churchillova velikost, zaradi katere je vzdrževanje zelo zahtevno, poleg tega je treba imeti veliko prostora za njegove premike. Med premikanjem tanka T31579 ob demonstraciji se je Nigel pri usmerjanju zanašal na svojo hčer Alexandro; med premikanjem je bil izjemno počasen, kajti voznikov položaj ima zelo omejen pogled na okolico. Vauxhallov dvanajstvaljnik je pri tem oddajal prijeten in presenetljivo harmoničen hrup. Le kdo bi pogrešal Ferrarijev bokser?

Ob Churchillu želi Nigel najti še kakšen drug način, kako bi svoja inženirska sporočila prenesel na današnje mlade generacije. “Rad bi našel Merlinov motor V12, ki bi ga lahko pritrdil na prikolico in demonstriral njegovo delovanje. Ob ogledu bi lahko povedal številne zgodbe o bistrih ljudeh, ki so bili udeleženi pri razvoju. In Merlin je bil nenazadnje razvit v tankovski motor v Meteorju, kar je zgodba o inženirski iznajdljivosti.”

“Kot mlad fant sem bil srečen, da sem živel v hiši z lopo, v kateri je bilo polno orodja, in z očetom, ki je to orodje uporabljal, kajti to me je navdahnilo, da sem postal ustvarjalen. Če lahko to strast prenesem še komu, ki bi rad razvil svoj potencial, da bi iznašel kaj novega in ne samo opazoval, kar je že narejeno, sem srečen človek,” dodaja Nigel.

Več o tankih na spletni strani www.thechurchilltrust.co.uk

TEHNIČNI PODATKI

Tank Churchill, letnik 1941

Motor: 21.238 ccm, ležeči 12-valjni, štirje uplinjači Solex 46 FNHE

Moč: 261 kW (355 KM) pri 2200 V/min

Navor: 960 Nm pri 800–1600 v/min

Menjalnik: štiristopenjski ročni

Pogon: zadaj gnana zobata kolesa in gosenice

Krmilni mehanizem: bobnaste zavore na vsaki strani menjalnika, nadzorovane izhodne gredi  Vzmetenje: 11 vrtilnih podstavkov na vsaki strani, vsak s trojnim blažilnikom

Zavore: pnevmatsko delujoči boben na vsaki strani oklepa

Teža: cca 40.000 kg

Zmogljivost: najvišja hitrost 20–25 km/h