Brez pravega razloga se je Andreasu Preuningerju, Porschejevemu šefu oddelka vozil GT, pripetil jezikovni lapsus. Da je stvar še bolj popolna, se je to dogajalo na avtomobilskem salonu v Ženevi leta 2015, kjer so predstavili novega GT3 RS-a. Našemu Henryju se je dobesedno zaletelo, ko je Preuninger o zračnikih na blatnikih dejal, da so bolj neke vrste optična zvijača. Mar je možakar res v sekundi izničil vse, kar v bistvu predstavlja Porsche, in se spustil na raven ostalih, ki v resnici opremljajo svoje avtomobile s takšnimi rečmi? No, seveda se ni. Dejansko se je pomen izgubil v prevodu. To gre najbrž pripisati velikemu razburjenju Preuningerja ob predstavitvi novega GT3 RS. Kot se je pozneje izkazalo, je iskal drug izraz, ki naj bi pomenil nekaj takšnega kot ‘šokantno’. Ne zgolj zato, ker rešitev deluje odlično, ampak predvsem zaradi tega, ker ta rešitev sproži verižno reakcijo aerodinamike, ki na koncu pomeni, da se zaradi tega celotna potisna sila podvoji. Ja – podvoji!

Vse se začne pri zračnikih na blatnikih, ker se zaradi njih za tretjino poveča potisna sila na prednji osi. Takšne aerodinamične rešitve so v glavnem rezervirane za prave športne avtomobile, da lahko zračni mehur, ki se drugače nabira med kolesom in blatnikom in potiska karoserijo navzgor, elegantno nadaljuje pot. Do megalomanskega zadnjega krila, ki se ga ne bi branili niti snovalci Aventadorja SV. Krilo je dolgo dva in široko skoraj pol metra in je zares videti kot mogočna kovinska polica, ki pa je še kako potrebna za pravilno uravnoteženost podvozja, ko hoče prihajajoči zrak prednjo ustnico dobesedno pribiti v asfalt.

Tako mogočne kot videz zadnjega krila so tudi nekatere številke. Zaradi zračnikov razvije zadnja generacija GT3 RS 350 kilogramov potisne sile pri 300 kilometrih na uro. To je 80 odstotkov potisne sile, ki jo recimo razvije Porschejev dirkalnik razreda GT3, ali pa kar dvakrat več, kot je to zmogel GT3 RS 4,0 prejšnje generacije. In ja, prav toliko, kot jo zmore Porschejev 918 Spyder (kar niti ni tako presenetljivo, saj je prav GT3 RS, z enako velikimi kolesi, služil kot laboratorij za aerodinamiko 918-ice  (človek se vpraša, če ni morda že čas, da bi imel tudi GT3 RS toliko moči kot 918).

Zračnik je sestavljen iz devetih rež, ki so nameščene na mrežasto podlago. Ta mrežasta podlaga pa je nujno zlo, saj zelo ozko gledano (predpisi FIA) človek pnevmatike avtomobila ne sme videti skozi blatnik. Seveda je mogoče za kak trackday to mrežno podlago tudi sneti, vendar so pri Porscheju za potrebe homologacije pristali na takšno rešitev. In po besedah Preuningerja je bil proces homologacije tako mučen, da je povsem prepričan, da se nikoli več ne bo ponovil.

Morda zračniki na nek način simbolizirajo Porschejevo ne ravno priljubljeno odločitev, da se v ospredje tega modela postavi lov na čas dirkališča kot proces vpletenosti voznika v vožnjo (zagotovo je tudi surova moč GT3 RS razlog, da opcije z ročnim menjalnikom sploh ni). Seveda pa ti zračniki pomenijo tudi, da je zadnja generacija (991) GT3 RS s 124 konji na liter prostornine in učinkovito aerodinamiko na dirkališču  v Angleseyju le sekundo počasnejša od denimo McLarna P1.

Ali torej o zračnikih še vedno mislite, da gre zgolj za zvijačo? Sploh ne. V svetu legalnih cestnih dirkalnikov bolj resno menda ne gre.

Richard Lane